Učenje spanja v lastni postelji ni nenaden dogodek, temveč proces. Normalno je, da se pojavijo težave, še posebej po večji spremembi (začetek šole, selitev, obdobje utrujenosti). Namen ni siliti, ampak razložiti. Pogovorite se z otrokom, mu povejte, zakaj je pomembno, da spi v svoji sobi, in ga opomnite, da so starši še vedno na voljo, če jih potrebujete.
Ali se moramo bati psiholoških posledic?
Tu se razprava razplete. Nekateri psihologi se bojijo, da dolgotrajno skupno spanje spodbuja obliko čustvene odvisnosti. Drugi pa menijo, da so te skrbi v veliki meri kulturne. V mnogih delih sveta, zlasti v Aziji, je spanje s starši še dolgo v starosti običajno in ne predstavlja posebnih težav. Študije kažejo, da ti otroci nimajo več težav kot drugi otroci.
Zelo kulturna debata
Konec koncev vprašanje skupnega spanja po 7. letu starosti predvsem odraža naš zahodni pogled na neodvisnost. Medtem ko nekatere kulture cenijo avtonomijo že od malih nog, druge poudarjajo družinsko bližino. Noben model ni boljši od drugega. Pomembno je čustveno vzdušje, v katerem otrok odrašča: varnost, zaupanje in starševska doslednost so v središču pozitivnega starševstva .
In kaj pa starši pri vsem tem?
Mnogi starši se počutijo krive: bojijo se, da bi »naredili kaj narobe«, da bi si ustvarili slabo navado ali da ne bi spoštovali pravil. Vendar je vsaka družina edinstvena. Če skupno spanje ustreza vsem in ne povzroča izčrpanosti ali napetosti, ni treba soditi. Pomembno je, da ostanete pozorni na otrokove potrebe – in svoje – da bi našli trajno družinsko ravnovesje .
Pri spanju, tako kot pri starševstvu, ni popolne rešitve, obstajajo le premišljene odločitve, sprejete s prijaznostjo in samozavestjo.
