*”Nisem hotel, da bi te skrbelo. Nisem hotel izgledati šibek.”*
Koliko ljudi nosi v sebi natanko te besede, ne da bi si jih kdaj upali izreči? Njen oče se je leta boril z depresijo. Na skrivaj. Sam. Iz strahu, da bi bil v breme svoji družini.
To je resničnost, ki jo mnogi predobro poznajo – sorodnik, prijatelj, kolega, ki se na videz nasmehne, a se v tišini sesuje. Duševno zdravje še vedno prepogosto ostaja tabu tema, ki je dobesedno pospravljena v predalu.
Toda tisto noč, med tem pogovorom, se je nekaj zlomilo. Sram. Osamljenost. Skrivnost.
Govori, res govori
Ni podcenjevala pomena. Ni dajala nezaželenih nasvetov. Samo … poslušala je. Nežno je postavljala vprašanja. Držala ga je za roko.
“Ni se ti več treba boriti sam. Skupaj bova to prebrodila.”
Včasih je to vse, kar človek potrebuje: da se ne počuti več samega s tem, kar nosi s seboj. Njen oče je spet začel redno obiskovati svojega terapevta. Postal je bolj odprt, bolj prisoten. Depresija ne izgine čez noč – nihče ne trdi drugače – vendar pot postane manj temna, ko po njej ne hodiš več sam.
Kaj nas vse ta zgodba uči
👉 Klikk på knappen nedenfor for å fortsette å lese.
Fortsett å lese
Side 2 av 3
Side 2 av 3
